Glina je sedimentna kamnina, sestavljena predvsem iz drobnozrnatih mineralov, med katerimi prevladuje kaolinit. Kaolinit spada med plastnate silikate. Kamnine, bogate s kaolinitom se imenujejo kitajska glina, bela glina ali kaolin. To ime je kamenina dobila po kraju na Kitajskem »Kao-ling«, kjer so kopali glino za najfinejši porcelan.
Nahajališča gline so različna. Lahko so jame ali določeni predeli rek, tako imenovana ležišča. V le teh se glina in droben pesek nalagata lahko tudi stoletja. Ta glina seveda ni čista, ker vsebuje v sebi še veliko drugih snovi. Sama nahajališča gline in območja teh nahajališč vplivajo ne samo na kvaliteto gline, temveč tudi na njeno barvo. Najosnovnejši barvi gline sta rdeča in bela. V nahajališčih rek najdemo predvsem rdečo glino, v jamah pa kaolin (belo glino). Če se v kaolinitni kamenini nahaja veliko železovega oksida, dobi glina značilno oranžno ali rdečo barvo. Intenzivnost obarvanja je odvisna od koncentracije nečistoč.
Glede na to, da dobimo na tržišču veliko vrst glin, mora biti izbira le te kar se da skrbna in primerna za izdelek, ki ga želimo z njo ustvariti. Izogibati se moramo predvsem neprečiščenim, nehomogenim glinam, ki so največkrat vzrok, da predmeti počijo med pečenjem ali celo že med izdelavo ali sušenjem.
Plastičnost gline
Plastičnost gline je lastnost, ki nam omogoča oblikovanje, modeliranje, lončarjenje na vretenu, odtiskovanje in vlivanje. Plastičnost je odvisna od sestave minerala, velikosti delcev in količine vode v glini. Manjši so delci in več vode je v glini, bolj je plastična. Bolj plastične gline se pri sušenju tudi bolj krčijo in so zato bolj občutljive za deformiranje in pokanje.
Granulacija ali zrnatost
Glina je sestavljena iz delcev, ki so veliki približno en mikron (tisočinka milimetra). V njej pa so običajno tudi večja zrna organskih in anorganskih materialov. To so lahko kremen, šamot, grog … Finozrnate gline, primerne za modeliranje in oblikovanje na lončarskem vretenu, po navadi vsebujejo delčke velikosti do 0,5 mm, grobozrnate pa do 5 mm velikosti. Zrnatost povečuje stojnost gline, kar pomeni, da so grobozrnate gline primerne za gradnjo večjih predmetov, granulat deluje kakor nekakšna armatura, ki preprečuje deformiranje in pokanje. Dodajanje groga (to je ista glina, ki je že pečena in zmleta) zmanjšuje krčenje.
Barve glin
Ko govorimo o barvah, mislimo na barvo, ki jo glina dobi po žganju. (Nepečena glina ima lahko tudi barve organskih materialov, ki bodo po žganju zgoreli.) Barve v keramiki naredijo oksidi kovin. Železov oksid rjavo, kobaltov modro, bakrov zeleno itd. Barve so odvisne od količine oksida, od temperature žganja in od atmosfere žganja, to je prisotnost kisika – oksidacija ali odsotnost kisika – redukcija. Za oksidacijo in redukcijo sta najbolj občutljiva železo in baker. Pri oksidaciji je železov oksid rjav, pri redukciji pa črn. Baker pa premore vse odtenke, pri oksidaciji je zelen, pri redukciji pa rdeč. Barve so odvisne tudi od prisotnosti drugih mineralov.
Vrste
Gline razlikujemo po tem, pri katerih temperaturah se pečejo.
Lončevina – (ang. earthware) nizkotemperaturna glina, ki se peče med 800 in 1050 stopinjami Celzija. Po žganju je porozna in ni zelo trdna.
Kamenina– (ang. stonrware) visokotemperaturna glina, ki se peče med 1100 in 1300 stopinjami Celzija. Po žganju ni več porozna, ker se delci med seboj zatalijo, zato je zelo trdna in so lahko izdelki, narejeni iz kamenine, tanjši.
Porcelan– zmes, sestavljena iz najčistejšega kaolina, kremena in topitelja (mineral felspar). Peče se med 1240 in 1350 stopinjami Celzija. Po žganju je zelo trd, delci so med seboj popolnoma zataljeni in zato je lahko prosojen.
Gline se razlikujejo tudi po tem, za katero vrsto oblikovanja so namenjene: modeliranje, delo na vretenu, odtiskovanje, vlivanje, suho prešanje.
Podatki o podjetju
Saša Miklič s.p.
Davčna številka: 82087873
Matična številka: 8316457000
Email: info@glineni-izdelki.si
Telefon: 041/928-327
Kontaktirajte nas